Vsa Zemlja je imela en sam jezik...

Slovensko in tudi širše evropsko kulturno okolje že več desetletij s svojimi deli bogati akademski slikar Azad Karim, ki po rodu izhaja iz severnega dela Iraka, iz pokrajine Kurdistan. Po uspešno končanem študiju na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu - kot eden najboljših študentov je prejel nagrado, ki mu je omogočila študij v tujini - je šolanje nadaljeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je magistriral iz grafične umetnosti. Kljub temu, da mu Vipavska dolina že skoraj tri desetletja nudi novo fizično domovanje, so v njem in njegovem ustvarjalnem opusu korenine njegove domovine močno zasidrane. Njegova redna popotovanja v rodno domovino in po deželah Bližnjega vzhoda nedvomno bogatijo njegova ustvarjalna dela in jim dajejo poseben pečat, ki se kaže tudi v njegovem izredno spoštljivem odnosu do kulturnih dosežkov pretekle zgodovine, zlasti mezopotamske. Ta navdušenost nad preteklo zgodovino se prepleta s sodobno politično stvarnostjo njegove rodne domovine in spremljanje družbeno-političnih razmer v Iraku je v senzibilnem umetniku sprožilo v prvi vrsti čustveno in mentalno ter posledično tudi ustvarjalno angažiranje. Kot umetnik se čuti dolžnega in poklicanega, da o tem spregovori na svoj način. Karimova posebnost pa je tudi v združevanju slikarskih prvin starodavnih civilizacij Bližnjega vzhoda in izročila sumerske, asirske, akadijske, babilonske kulture in kulture drugih civilizacij Mezopotamije s prvinami sodobnih, zahodnoevropskih umetnostnih tokov. Vsa ta prepletenost daje njegovemu slikarskemu izpovedovanju poseben vtis in mu nedvomno zagotavlja avtorsko prepoznaven slikarski jezik.

Temeljno vodilo Karimovih del z naslovom Zapuščene hiše, ki jih ustvarja v zadnjih letih, je citat iz Prve Mojzesove knjige, ki govori o Babilonskem stolpu in se glasi: „In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto.“ Zgodba o Babilonskem stolpu govori o veličastni zgradbi, ki je segala do samega Stvarnika na nebu, a ljudje, ki so jo trudoma gradili in gradili, se zaradi nenadnega posredovanja Stvarnika niso mogli več sporazumeti in so ta sijajni dosežek lastnega duha tako uničili.

V ustvarjenih delih se menjava ritem pokrajine in figure, enkrat prevladuje ena, drugič druga, na isti slikovni površini se le redko srečata kot enakovredni komponenti. Podobe figur so kot liki iz preteklosti, ki jih upodablja na povsem sodoben način, ki je bliže abstraktnemu kot razpoznavnemu in konkretnemu. Karimove podobe oziroma figure nosijo vso težo konkretnih zgodb osebnih izpovedi ljudi, ki so nemalokrat tragično obarvane. Vsaka govori svojo zgodbo, zgodbo o ljudeh, razkropljenih po svetu, ki v srcih še vedno nosijo svojo domovino (kot umetnik sam) ter živijo v osrčju drugih kultur. Mnoge figure so osebnostno, druge fizično zlomljene, vse pa so postavljene pred popisane zidove, ki v ozadju pripovedujejo svojo zgodbo. Upodobljeni so zidovi, ki že stoletja nosijo najrazličnejša sporočila s socialno, pa tudi politično angažirano tematiko in nemo pričajo o tragičnih dogodkih, tudi o vojnih dogodkih, ki so ostro zarezali v zgodovino človeštva.

Podoba pokrajine je tipično Karimova, prepredena z mnogimi elementi pismenk, z znamenji in znaki ter s simboli, brez katerih njegova pokrajina ne bi zaživela v vsej svoji polnosti. V njej se skoraj praviloma pojavi stilizirana podoba Babilonskega stolpa, ki je ravno tako popisan z znakovnimi elementi, kot težka slutnja prihajajočega dogodka o njegovem tragičnem koncu pa govorijo mnogi odtenki sivine in žametne črnine.

Karimova barvna lestvica je v pričujočih delih, v primerjavi s prejšnjimi, manj intenzivna, bolj zadržana in umirjena, odtenki, ki se v njej pojavljajo, so še vedno zapeljivo privlačni z žarenjem rumenkastih, rjavih in modrih niansah ter z njihovimi prehodi od svetlih prosojnih tonov do močno zgoščenih žametnih črnin. Še vedno pa so barve izrazite in močne, veliko je modrine, ki so jo slovenski likovni kritiki označili kar za »azadovo modro«, avtor sam pa je prepričan, da barvo nosi v sebi že vse življenje, saj naj bi bila to barva njegove rodne domovine. Specifična simbolna barvitost, ki v gledalcih vzbuja asociativno konotacijo na vzhodnjaško kulturo, tako ostaja njegovo originalno sredstvo in je hkrati tudi glavni protagonist njegove sporočilnosti. Z barvo pa ne ustvarja le iluzije prostorov, krajine in figur, temveč je ključna za ustvarjanje skrivnostne, z mističnimi elementi nabite atmosfere, ki tako vztrajno preveva njegova dela in skupaj s številnimi znakovnimi elementi, prepredenimi na slikovni površini, ustvarja dinamiko in napetost. Za veliko večino gledalcev so ti zapisi in posamezni znaki ene najstarejših pisav neberljivi in zato nerazumljivi. Nerazumevanje in nedoumljivost pa imata tudi svojo dobro stran, saj sta kot nerešena uganka, ki se prime našega razuma hitreje in močneje kot razumljene besede, ki jih usmerimo v predal za glasove brez presenečenj. Dejstvo je, da naš razum bolj privlači tisto, česar ne zaobjame, kot nekaj, kar je že razumel. Zapisi tako v hipu postanejo predmet interesa, študija in hipotez ter v gledalcu vzbudijo številne interpretacije. 

Jasna Kocuvan
umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka

 

Nazaj

Domov