Vesna Teržan
Umetnostna zgodovinarka, kritičarka in kustodinja
NAD umetnost
NAS Izgubljene iluzije
POD Azad Karim, kurdski umetnik s svojim projektom Izgubljeni artefakti opozarja na kulturocid, ki je sledil genocidu v času ameriškega vojevanja v Iraku.
SIG Vesna Teržan
“Vstaje, okupacije, revolucije, nemiri in skrajne ideologije vedno zahtevajo žrtve.” ugotavlja Azad Karim in dopolni, da so poleg civilnega prebivalstva žrtve tudi umetnine, ki pričajo o preteklosti in so dediščina vsega človeštva. Obžaluje izgubo vseh umetnin, ki so bile žrtve sodobnih vonj - vse od uničenja kipov Bude v Afganistanu, do ropanja kairskega in bagdadskega muzeja. “Uničenje in izgubo artefaktov starih civilizacij želim rekonstruirati na svoj način. Čutim, da moram preigrati bolečino trenutka, ko se moje lastno delo raztrešči na drobne koščke. Odzvanjam skupaj s pokom, ko moje delo pada na trda, prašna tla... Žrtvovanje. Šok. Smrt. In potem klečim in skrbno poberem košček za kočkom, vse do zadnjega. Na njih so delčki znakov spomina na mezopotamsko civilizacijo, ki sem jo na svoj način reinterpretiral.” Tako razlaga Azad svoj performans posnet na video, ko so se njegovi keramični reljefi raztreščili in s tem imel v mislih se originale stare mezopotamske kuture, ki so bili uničeni v iraški vojni.
Dneve, mesece in leta so padale bombe na iraška in kurdska mesta in bivališča. Zaradi interesov naftnih mogotcev je umiralo civilno prebivalstvo. Po ameriški zasedbi Iraka aprila 2003 in ko je sledil padec Huseinovega režima, je prišlo do ropanja slovitega iraškega narodnega muzeja v Bagdadu in tudi številnih zgodovinskih in arheoloških lokacij po vsej državi. In Svet je le nemo bulil v televizijske ekrane. Poleg ubijanja ljudi, se je zgodilo še ubijanje civilizaije, kulture, spomina,... najprej so vojaške sile razorale mesta, nato pa se je začelo ropanje bagdadskega muzeja z dragocenimi najdbami iz področje med Evfratom in Tigrisom, ki velja za zibelko velike starodavne civilizacije, torej začetkov znanosti, pismenosti, literature in likovne umetnosti. Za večino dragocenih predmetov bagdadskega muzeja še se danes ne ve kje so. Kljub temu se je s pomočjo mednarodne akcije v Bagdad vrnilo približno 3400 predmetov, a izginilo jih je več kot 10.000. Nekatere od njih so našli v zasebnih zbirkah ali v depojih avkcijskih hiš. “Morda bo moja umetniška akcija droben prispevek k temu, da se bodo ljudje zamislili in da bodo dojeli, da se lahko podobno uničenje, kot se je zgodilo v Bagdadu, zgodi kjerkoli,” upa Azad, ki ga je krivica in tragedija prebivalcev na področju Iraka globoko zaznamovala. Azad Karim je rojen v mestu Arbil v iraškem Kurdistanu. Leta 1976 je končal študij na bagdadskem Inštitutu za likovno umetnost in se že istega leta preselil v Jugoslavijo, ter nadaljeval študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Diplomiral je leta 1980 pri Kiaru Mešku in čez tri leta še specilako pri Zvestu Apolloniju. Študijsko se je izpopolnjeval še v Londonu in Parizu. Ostal je v Sloveniji, se poročil s Silvo Kobal, tudi likovnico, magistro znanosti in likovno pedagoginjo in svoj dom sta postavila v Ajdovščini.
Razstava Izgubljeni artefakti, ki je hkrati v dveh inačicah postavljena v portoroškem Monfortu in ptujski Miheličevi galeriji, govori o izgubljeni dediščini. Karim se je sunkovito, čustveno in odločno odzval na dogodke v svoji domovini. Trpkost je bila še večja, saj se ves čas Huseinovega režima ni smel vrntii domov in obiskati staršev. Po končani vojni, se je odločil, da gre pogledati, kaj je ostalo od njihove družinske hiše, kaj od mesta in kaj od države. Ko se je vrnil, se je presunjen vrgel v delo in nastajale so posamezne sekvence razstav v Portorožu in Ptuju, pa tudi tiste prve, ki jo je imel na povabilo Rijksmuseum van Oudheden iz Leidna v njihovi zbirki mezopotamske umetnosti. Tako je soočil svojo pripoved s starimi artefakti in nastal je multimedisjki projekt Izgubljena dediščina. Nastale so skulpture v človeški velikosti, interpretacije starih asirskih obeliskov iz 8.stoletja pred našim štetjem, iz gline je oblikoval plošče z reliefi in jih razbil, ja tako, kot so vandali razbili staro kulturo. Ob tem pa so nastajale še slike temnih, zemeljskih barv in značilna Karimova modra barva, ki je prevladovala v njegovem prejšnjem obdobju, se je umaknila zemlji in prahu. Tako Azad Karim, kot pravi, odmeva preko tisočletij nazaj in se vpisuje v stara večplastna likovna sporočila; a hkrati jih na novo postavlja v današnji čas in jih ponorelemu “globusu” ponuja v razmislek.
OKV
Razstava
Kdo: Azad Karim: Izgubljeni artefakti
Kje: hkrati v Obalnih galerijah, razstavišče Monfort, Portorož in druga variacija istoimenske razstave v Miheličevi galeriji na Ptuju.
Kdaj: na Ptuju do 26.maja 2013, v Portorožu do 25.junija 2013.
Nazaj na začetek
Nives Marvin
umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
AZAD KARIM - Izgubljeni artefakti
Vpogled v več kot tridesetletni ustvarjalni opus Azada Karima nam izpričuje zanimivo in logično razvojno pot senzibilnega slikarja: žlahtne antične civilizacije med Evfratom in Tigrisom in sodobna politična dogajanja v tem delu sveta ter avtorjevo videnje in doživljanje vsakdana, ki ga živi v Sloveniji, so tisti impulzi, ki opredeljujejo likovno izpovedni izraz. Azad Karim, po rodu Kurd, je prepoznaven s slikarsko kodo v specifični barviti in znakovni poetiki ter s prepletanjem izkušenj evropskih modernizmov in vzhodnjaškega misticizma. Izstopa s svojskim ikonografskim pomenoslovjem, znotraj katerega so za gledalca posebej atraktivne, vznemirljive in skrivnostne pismenke in napisi kot nosilci njegovega intimnega, ponekod tudi diskretno nostalgičnega spomina ter sporočila.
Zadnjih nekaj desetletij nam je zaradi političnih dogodkov v Evropi in v svetu problematika Kurdov bližja, žal pa ostaja kurdska, zlasti sodobna likovna umetnost še vedno dokaj neznana. Pred desetimi leti se je Karim angažiral tudi pri organizaciji prve celostne predstavitve ustvarjalnih dosežkov kurdskih likovnikov, ki so razseljeni po različnih evropskih državah. Razstavo je realiziral z Narodnim muzejem v Krakowu. V zgodovini umetnosti poznamo številne primere političnih hotenih in prisilnih izselitev in bivanj ustvarjalcev v tujini: tudi Azad Karim se je zaradi znanih razmer doma, v Iraku, odločil študirati v Evropi. Preselil se je v Ljubljano, kjer je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost, za tem pa, glede na vojne razmere od konca sedemdesetih let in Huseinovega režima, svoje domovine ni obiskal kar šestnajst let. Ljubljana in kasneje Ajdovščina, kjer živi od leta 1984, sta mu sicer postali novi domovanji, a rodni Kurdistan in področje nekdanje Mezopotamije mu ostajata ključna miselna, čustvena in ustvarjalna navezanost. Zlasti v zadnjem desetletju velikokrat potuje v domovino, se študijsko izpopolnjuje po različnih evropskih in drugih prestolnicah, kjer obiskuje muzeje z zbirkami antičnih civilizacij, in še bolj intenzivno in poglobljeno raziskuje sumersko, akadsko, babilonsko, asirsko in druge civilizacije Mezopotamije.
Azadu Karimu je zato lansko povabilo iz nizozemskega muzeja Rijksmuseum van Oudheden iz Leidna z bogato mezopotamsko zbirko pomenilo še poseben izziv ¦ pripraviti razstavo svojih del tako, da se z lastno sodobno likovno interpretacijo sooči in hkrati vzpostavi dialog z razstavljenimi muzealijami, artefakti. Slikar je domišljeno ustvaril multimedijski projekt Izgubljena dediščina, ki ga, nadgrajenega z novimi deli in z avtorsko postavitvijo, predstavljamo na pričujoči razstavi Izgubljeni artefakti. Je kot najbolj avtentična zrcalna slika njegove neprekinjene angažiranosti s svetovnimi političnimi dogajanji, tudi njegovega kritičnega odnosa do polpretekle zgodovine Kurdistana, do vojnega obdobja ter zlasti do katastrofalnih posledic, ne zgolj za ljudi in narode, ampak tudi za več tisoč let ohranjeno dediščino. Le-tej ne prizanašajo niti novodobni ekonomsko politični in verski interesi, niti različne ideologije in politični sistemi. Azada Karima je še posebej prizadelo uničenje dveh kipov Bude iz Afganistanskega Bamiyana iz seznama Unescove kulturne dediščine, pa oropanje tunizijskega muzeja Bardo, v času arabske pomladi prav tako oropanje Egipčanskega muzeja v Kairu. Avtorjeva senzibiliteta, mentalna in emocionalna angažiranost in razočaranje ob nezaslišanih vandalskih dejanjih ¦ krajah, ropanjih in uničevanjih, ki so se dogajala tudi v njegovem Iraku, celo po letu 2003, po končani vojni in padcu Huseinovega režima in v času ameriške zasedbe, med katerimi je v stroki in svetovni javnosti najbolj znan primer oropanja Iraškega narodnega muzeja v Bagdadu ¦ so se opredmetili v novi sodobni likovni preinterpretaciji, v novi, osebnostno avtonomni zgodbi in sporočilu. Z uporabo različnih zvrsti in tehnik (slike v mešani tehniki na platnu, skulpture, digitalni tiski, mobili, video) ter s premišljeno postavitvijo v konkretno razstavišče, sleherno likovno delo in projekt kot celota postane novodobni spomenik konkretne identitete in entitete ter pomnik z močnim izpovednim nabojem sedanji visoko razviti civilizaciji. Izstopa avtorjeva etična naravnanost, njegovi najbolj intimni pogledi in dojemanja preteklosti in sedanjosti ter nikoli dorečena vprašanja o vlogi človeka znotraj izvorne civilizacije in v večnem univerzumu.
Karimov projekt Izgubljeni artefakti obiskovalcu nudi večplastne dimenzije razumevanja in dojemanja: sprehaja se med skulpturami ¦ avtorsko interpretiranimi »replikami« konkretnih asirskih obeliskov iz 8. stoletja p. n. št. z možnimi asociacijami na človeške figure, sprehaja se mimo slik, ustvarjenih v prepoznavni »karimovi« maniri, ki pa dajo slutiti stene in fasade zapuščenih hiš, poškodovanih in preluknjanih v vojnih spopadih, ter popisane z grafiti in starimi klinopisnimi znaki. Sledimo Karimovim povečavam fotografsko dokumentiranih posnetkov s potovanj po rodni deželi, kar nam daje asociacije na grozote, ki so se v zadnjih dvajsetih letih dogajale tudi blizu nas, na Balkanu in so aktualne za vse čase in za vse kraje tega sveta. Zaustavi se in gleda video, o katerem je Karim zapisal: »Uničenje / izgubo artefaktov starih civilizacij želim rekonstruirati na svoj, oseben način. Potrebo čutim, da preigram bolečino trenutka, ko se moje lastno telo raztrešči na drobne koščke. Odzvanjam s pokom, ki se zgodi, ko moje lastno delo pade na trda, prašna tla ... Žrtvovanje. Šok. Smrt. In potem klečim in skrbno poberem košček za koščkom, vse do zadnjega. Na njih so delčki znakov, spomina na mezopotamske civilizacije, ki sem jih na svoj način reinterpretiral. Ne, ne bom zavrgel teh koščkov. Razstavil jih bom. Ob videu, ki sem ga posnel takrat, ko so moji keramični reliefi padali v prah. In ob originalnih mezopotamskih artefaktih, takšnih, ki so shranjeni (in ohranjeni) v nekaterih muzejih. Ali pa ob njihovih fotografijah.»
Razstava Izgubljeni artefakti s svojim sporočilom presega zgolj ta čas in prostor ter gledalcu odpira poti v mentalni in duhovno izzivalen angažma.
Nazaj na začetek
Jasna Kocuvan
umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
Vsa Zemlja je imela en sam jezik...
Slovensko in tudi širše evropsko kulturno okolje že več desetletij s svojimi deli bogati akademski slikar Azad Karim, ki po rodu izhaja iz severnega dela Iraka, iz pokrajine Kurdistan. Po uspešno končanem študiju na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu - kot eden najboljših študentov je prejel nagrado, ki mu je omogočila študij v tujini - je šolanje nadaljeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je magistriral iz grafične umetnosti. Kljub temu, da mu Vipavska dolina že skoraj tri desetletja nudi novo fizično domovanje, so v njem in njegovem ustvarjalnem opusu korenine njegove domovine močno zasidrane. Njegova redna popotovanja v rodno domovino in po deželah Bližnjega vzhoda nedvomno bogatijo njegova ustvarjalna dela in jim dajejo poseben pečat, ki se kaže tudi v njegovem izredno spoštljivem odnosu do kulturnih dosežkov pretekle zgodovine, zlasti mezopotamske. Ta navdušenost nad preteklo zgodovino se prepleta s sodobno politično stvarnostjo njegove rodne domovine in spremljanje družbeno-političnih razmer v Iraku je v senzibilnem umetniku sprožilo v prvi vrsti čustveno in mentalno ter posledično tudi ustvarjalno angažiranje. Kot umetnik se čuti dolžnega in poklicanega, da o tem spregovori na svoj način. Karimova posebnost pa je tudi v združevanju slikarskih prvin starodavnih civilizacij Bližnjega vzhoda in izročila sumerske, asirske, akadijske, babilonske kulture in kulture drugih civilizacij Mezopotamije s prvinami sodobnih, zahodnoevropskih umetnostnih tokov. Vsa ta prepletenost daje njegovemu slikarskemu izpovedovanju poseben vtis in mu nedvomno zagotavlja avtorsko prepoznaven slikarski jezik.
Temeljno vodilo Karimovih del z naslovom Zapuščene hiše, ki jih ustvarja v zadnjih letih, je citat iz Prve Mojzesove knjige, ki govori o Babilonskem stolpu in se glasi: „In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto.“ Zgodba o Babilonskem stolpu govori o veličastni zgradbi, ki je segala do samega Stvarnika na nebu, a ljudje, ki so jo trudoma gradili in gradili, se zaradi nenadnega posredovanja Stvarnika niso mogli več sporazumeti in so ta sijajni dosežek lastnega duha tako uničili.
V ustvarjenih delih se menjava ritem pokrajine in figure, enkrat prevladuje ena, drugič druga, na isti slikovni površini se le redko srečata kot enakovredni komponenti. Podobe figur so kot liki iz preteklosti, ki jih upodablja na povsem sodoben način, ki je bliže abstraktnemu kot razpoznavnemu in konkretnemu. Karimove podobe oziroma figure nosijo vso težo konkretnih zgodb osebnih izpovedi ljudi, ki so nemalokrat tragično obarvane. Vsaka govori svojo zgodbo, zgodbo o ljudeh, razkropljenih po svetu, ki v srcih še vedno nosijo svojo domovino (kot umetnik sam) ter živijo v osrčju drugih kultur. Mnoge figure so osebnostno, druge fizično zlomljene, vse pa so postavljene pred popisane zidove, ki v ozadju pripovedujejo svojo zgodbo. Upodobljeni so zidovi, ki že stoletja nosijo najrazličnejša sporočila s socialno, pa tudi politično angažirano tematiko in nemo pričajo o tragičnih dogodkih, tudi o vojnih dogodkih, ki so ostro zarezali v zgodovino človeštva.
Podoba pokrajine je tipično Karimova, prepredena z mnogimi elementi pismenk, z znamenji in znaki ter s simboli, brez katerih njegova pokrajina ne bi zaživela v vsej svoji polnosti. V njej se skoraj praviloma pojavi stilizirana podoba Babilonskega stolpa, ki je ravno tako popisan z znakovnimi elementi, kot težka slutnja prihajajočega dogodka o njegovem tragičnem koncu pa govorijo mnogi odtenki sivine in žametne črnine.
Karimova barvna lestvica je v pričujočih delih, v primerjavi s prejšnjimi, manj intenzivna, bolj zadržana in umirjena, odtenki, ki se v njej pojavljajo, so še vedno zapeljivo privlačni z žarenjem rumenkastih, rjavih in modrih niansah ter z njihovimi prehodi od svetlih prosojnih tonov do močno zgoščenih žametnih črnin. Še vedno pa so barve izrazite in močne, veliko je modrine, ki so jo slovenski likovni kritiki označili kar za »azadovo modro«, avtor sam pa je prepričan, da barvo nosi v sebi že vse življenje, saj naj bi bila to barva njegove rodne domovine. Specifična simbolna barvitost, ki v gledalcih vzbuja asociativno konotacijo na vzhodnjaško kulturo, tako ostaja njegovo originalno sredstvo in je hkrati tudi glavni protagonist njegove sporočilnosti. Z barvo pa ne ustvarja le iluzije prostorov, krajine in figur, temveč je ključna za ustvarjanje skrivnostne, z mističnimi elementi nabite atmosfere, ki tako vztrajno preveva njegova dela in skupaj s številnimi znakovnimi elementi, prepredenimi na slikovni površini, ustvarja dinamiko in napetost. Za veliko večino gledalcev so ti zapisi in posamezni znaki ene najstarejših pisav neberljivi in zato nerazumljivi. Nerazumevanje in nedoumljivost pa imata tudi svojo dobro stran, saj sta kot nerešena uganka, ki se prime našega razuma hitreje in močneje kot razumljene besede, ki jih usmerimo v predal za glasove brez presenečenj. Dejstvo je, da naš razum bolj privlači tisto, česar ne zaobjame, kot nekaj, kar je že razumel. Zapisi tako v hipu postanejo predmet interesa, študija in hipotez ter v gledalcu vzbudijo številne interpretacije.
Nazaj na začetek
Anamarija Stibilj Šajn
umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
Mnoge civilizacije, čeprav so doživele svoj politični zaton, ostajajo žive zaradi svojega kulturnega bogastva. Še danes jih lahko občudujemo in cenimo njihovo veličino. Azadu Karimu, ki izhaja iz dežele med Evfratom In Tigrisom, je Medrečje še vedno »zibelka«, v kateri odkriva in neguje, skratka ziblje svoj likovni izraz. Avtor ni le vizualni spremljevalec ali občudovalec tega sveta, ni le »fizični« del njega, temveč umetnik, ki »genius loci« svojega rodnega ambienta vselej znova oživlja kot spomin in refleksijo. Skozi magično moč prastarega civilizacijske izročila črpa ustvarjalne izzive in nagovore, se »potaplja« v njihovo enigmatičnost, potuje tisočletja nazaj in med praoblikami in slikovitimi legendami išče svoje sporočilo, odkriva svojo resnico.
Tako ustvarja globoko osebno in avtorsko afirmirano likovno poetiko. Specifika materialne dediščine in izjemen duhovni, kulturni naboj postaneta slikarjev neizčrpen vir navdiha, ki ga zaobjame v intimistično ikonografijo simbolov, znakov, ornamentalnih fragmentov, radikalno stiliziranih figurativnih elementov in arabskih letrizmov. Cele generacije slikarjev, literatov in drugih umetnikov so ves čas, od renesanse naprej, romale na dolga ustvarjalna potovanja, ki so trajala leta in celo desetletja. Azad Karim pa, v mislih in s spomini, nenehno, vsakokrat ko vzpostavlja interakcijo s slikovno površino, roma v svojo deželo.
Slikovne površine postajajo »stene« na katere piše svoje zgodbe.
Zidovi, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima, tudi za Azada Karima ostajajo nepogrešljive, celo vse bolj sugestivne likovne pobude. S strukturami in letrizmi se spominja zapisov na starih ploščicah in zidovih. Ustvarjalno ga vznemirjajo in privlačijo. Njihovo besedno sporočilo mu je drugotnega pomena. V prvi vrsta ga navdušujejo njihova likovno-formalna pojavnost , prvinskost in neposrednost. V strukturah in debelih teksturah biva bogata vizualna vrednost, ki se iz materialno naglašenega in haptičnega širi v sfere nenehnih preobražanj. Na trepetajoči povrhnjici slike so namreč barvne vrednosti zajete v ritem spreminjanj, ki zaobjame tudi oblike. Mističnost in enigmatičnost in dinamičnost dogajanja pa stopnjuje tudi sama »koža« slike.
Na zrnati in s črtnimi strukturami zaznamovani blago reliefni površini ima odločujoč pomen tudi svetloba, ki pade na sliko. Plastični nanosi mečejo komaj zaznavno senco in tako dopolnjujejo slikarjevo vizijo. Ta pa v najnovejšem ustvarjalnem obdobju tudi vizualno konkretno vsebuje senco, povzeto po asirskem izročilu. Avtor jo ponazarja s ponavljanjem posameznih form.
Nazaj na začetek
Hanneke Kik
Rijksmuseum van Oudheden, Leiden; NL
referentka za mednarodne razstave
Zaradi človekovega trpljenja v vojnem času pogosto pozabimo, da v nasilnih sporih trpi tudi kulturna dediščina. Šele ko se ponovno vzpostavi mir, postane jasno, kaj je bilo izgubljeno – namenoma ali slučajno, kaj je izginilo in kaj je ostalo.
Umetnik Azad Karim (1954, Arbil, Kurdistan, Itak) se zaradi svojega kurdskega porekla izjemno dobro zaveda ranljivosti kulturne dediščine. Čeprav živi in dela v Sloveniji že od sedemdesetih let, ga globoko pretresa vse, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu. Tragično uničevanje kulturne dediščine na področju med Evfratom in Tigrisom je nenehno v njegovih mislih.
Z razstavo Izgubljena dediščina se Azad Karim pokloni izgubljeni dediščini, posebno tisti s Srednjega vzhoda. Bude iz Bamijana ter ropanje muzeja v Bagdadu sta le dva dramatična primera. Da bi lahko obvladal svoje občutke ob tem uničenju, simbolično poustvari to izgubljeno dediščino z namenom, da jo ponovno uniči. Pok, s katerim se umetnina izniči, odmeva globoko v duši. Azad Karim nato zbere črepinje, ki jih prekrivajo simboli in spomini na civilizacije Bližnjega vzhoda in jih predela v mobile.
Delo Azada Karima predstavlja daritev njegovih lastnih umetnin, da bi vzbudil zavedanje o izgubi in uničenju stvarne dediščine, ki je kjerkoli po svetu za vedno izgubljena za človeštvo.
Nazaj na začetek
Od kod smo in kam gremo?
Iztok Premrov
Blizu trideset let je Azad Karim kot slikar in grafik navzoč v slovenskem kulturnem okolju in za njegovo delo še vedno velja značilnost, ki so jo pogosto omenili mnogi pisci, namreč, da združuje izkušnjo vzhodnega in zahodnega sveta. Njegovo slikarstvo je prepojeno z vtisi enega in drugega, osnovna likovna doživetja je prinesel še iz Bagdada, kjer je najprej študiral, jih oplemenitil z evropskimi, ki jih je začel doživljati potem, ko se je kot umetnik začel uveljavljati pri nas. In ta dvojnost, ta sinteza dveh svetov, je pravzaprav plemenita vrednota njegove slikarske govorice, ki odpira kar nekaj zanimivih vprašanj.
V prvi vrsti je razpoznavno, da je Karimovo slikarstvo upoštevalo vrednote dekorativizma, ki imajo vsekakor izvor v arabeskah, iz njih je začelo razvijati simbole in jih v samem bistvu nenehno povezovalo z mitologijami vzhodnih kultur, predvsem mezopotamske. Slikarjevo spoznanje o drugačnosti evropskega modernizma je spodbudilo njegov lastni slikarski razvoj, ki je v osnovi moral prehoditi tudi nekatere postaje tega novega umetniškega sveta. Jasno je postalo, da ga je ta svet tudi nekoliko posrkal vase in predenj postavil nove naloge. Iz simbolov in znakov zgraditi še abstraktna polja, v katerih podobno kot prej, zaživijo barve. Barvitost izražene slikarske motivike je namreč ena izmed najbolj razpoznavnih komponent Karimovega slikarstva. Prinesel jo je že iz svoje domovine, jo tukaj še oplemenitil z novimi spoznanji ter ji končno dodal še potrebno skladnost oziroma harmonijo, kakršne na začetku seveda še ni poznal.
Karimovo razvojno pot je mogoče označiti kot nepretrgano iskanje lastne slikarske identitete, pri čemer se umetnik zaveda, da ne sme pozabiti ničesar pomembnega, kar je prinesel s seboj, oziroma, da je mogoče v novem svetu vselej na novo preveriti nekdanje vrednote. Tudi, če poskuša stopiti k popolnoma novim slikarskim nalogam, če se hoče povsem približati abstraktni govorici, z opuščanjem razpoznavnih oblik in form, tudi če želi prikriti zgodbe, ki jih nosi v svoji notranjosti, ostaja vendarle zvest svojim prvotnim izhodiščem. Ni mogoče iz srca izriniti tisočletja starih pravzorcev in legend, ni enostavno »prekriti« tistih, čeprav le še minimalnih oblik, ki vzdržujejo stik z bogastvom starodavnega izročila. Kajti , Karimova odločitev , ki še vedno živo in budno ostaja v ospredju je, da je treba najti smiselno povezavo med enim in drugim svetom, če želiš najti tudi lasten mir in pozicijo v okolju, v katerega si zašel. Zato še vedno pogosto jemlje v roko knjige o starodavnem izročilu mezopotamske umetnosti, jih prebira in v podobah odkriva spodbude za svoja prihodnja dela.
Vsekakor je mogoče razpravljati o tem, ali so umetnikove poteze in odločitve premišljene in pretehtane ali pa so morda prav toliko tudi spontane in nenačrtovane, kajti umetnikov svet je vselej nepredvidljiv, sicer bi lahko postal tudi dolgočasen. Morda se je po končani akademiji v Ljubljani in po specialki na grafiki pokazalo, da je Azad Karim stopil na povsem novo pot, prepojen s tem, kar ga je nekaj let okupiralo med študijem, ko je vsekakor hotel odkriti svoj drugi jaz, vendar je vse to bilo le posledica intenzivnega seznanjanja z drugačnim svetom, kot je bil tisti, ki ga je prej nosil v sebi. Moral je preprosto v svoji slikarski govorici preigrati vse tisto, kar mu je ponudilo novo okolje. Šele, ko je predelal vse te vtise, ko si je postavil lastna slikarska izhodišča za svoj razvoj, je lahko spet stopil k sebi, v svoj nekdanji svet in skupaj z njim izpeljal omenjene sintezo. Kritiki so takrat omenjali vzhodnjaško barvitost in kaligrafske prvine v njegovem slikarstvu in vse to je sčasoma našlo nove izrazne možnosti in variante. Iz kaligrafskih elementov so se razvile avtentične znakovne prvine, barvni svet se je začel zlagoma kultivirati in organizirati v premišljeni red slikovnih ploskev. Morda je ob vseh takratnih oznakah ena najbolj zanimivih, da gre pri Karimu za čarobnost v likovnem izražanju, kajti ta oznaka je potem še najbližja kasnejšim odločitvam, po katerih se je spet posveti mitom in legendam. Čarobnost je v tem pogledu umetnikov dodatek znanemu in neznanemu v njegovem slikarstvu. Je vez med preteklostjo in sedanjostjo, med iracionalnim in racionalnim.
Azad Karim se v svojem razvoju nikdar ni ozko zapiral v sklenjeni krog določene problematike. Vselej si je puščal kakšno pot iz tega kroga odprto in pri tej izrabil predvsem nova doživetja za potrditev lastnih odločitev. Tako si je v nekem trenutku postavil predse tudi ekskluzivni problem figuralike, čeprav se nasploh zdi, da se je ves čas ukvarjal s pokrajino, predvsem izmišljeno ali bizarno. Zlasti s ciklom O ženskah, se zdi, da je najbolj radikalno posegel po figuri kot izrazni možnosti in ravno stik z njim vzdržuje še danes. Tudi pri tem ciklu je ostal rahlo igriv in nepredvidljiv, saj ga ni zanimal samo končni rezultat podobe, ampak tudi ves proces, ki ga je pripeljal do njenega nastanka. Spet si je dal duška v koloritu in ni pozabil na vrsto znakovnih elementov, ki jih je vključeval v te figuralne prizore. Seveda je ostal prostor tudi za nekaj neizbežnih dekorativnih elementov. Šel je celo tako daleč, da je z poudarjanjem zdaj ene ali druge prvine skoraj zabrisal meje med figuro in okoljem, med žensko in obdajajočim jo svetom. Figura je postala podobna pokrajini in pokrajina figuri. Nenavadne prispodobe so tu in tam dobile celo nekakšen nadrealističen izzven. Ponekod prav otroška risba, drugod zapletene prispodobe, to je bil nekaj časa skorajda redni repertoar Karimovih takratnih podob iz srede osemdesetih let. Morda je tudi v tem obdobju in obdobju, ki je sledilo, mogoče še z največjo gotovostjo govoriti o vplivih evropskega modernizma na Karimovo slikarstvo. Saj nenadoma razpoznamo mirojevsko razigranost abstraktnih oblik in kipečih barvnih površin. V ozadju je zaslutiti nekaj konkretnih vzornikov, vendar Karim postopoma prebrodi to pot med Scilo in Karibdo, ter se vsakič znova postavi na lastne noge. Išče namreč lastno slikarsko samobitnost in ve, da je ne moreš odkriti kot povsem izolirane vrednote. Spet si pomaga s figuraliko v prostoru, kajti, na ta način lahko zadosti svojim željam po razigrani barvitosti, po sproščenem komponiranju izrazitih barvnih ploskev. Ne obremenjuje se z vprašanjem prostora, globin ali bližin, kajti te se porajajo same po sebi znotraj njegove spontane barvne pripovedke. Tu se je gotovo nekoliko oddaljil od nekdanjih mitov in zašel v svet drugačnih arhetipov. Čovek, družina, otrok, so postale osnovne vsebinske prvine, na katerih je zgradil lastno izpoved. Nekoliko je spet bližje evropskemu modernizmu, vendar zdaj ni bilo več strahu pred tem, na kaj naj se osredotoči v svojem slikarstvu. Je umetnik, ki mu slikarstvo pomeni življenjski cilj in to mu daje pravico do povsem samostojnih odločitev. Srka vtise in jih oddaja s svojimi naslikanimi podobami, uživa življenje in mu poje barv polno hvalnico, postaja sam svoj gospodar in se prosto sprehaja od teme do teme. Čustva prevladujejo na vsakem koraku in z njimi si utira pot naprej, ne dvomi v pravilnost svojih odločitev in to je prava popotnica.
Če se zasiti figuralnega sveta, najde spet svojo nekdanjo ljubezen, pokrajino. Morda ni več tako barvita in razigrana, je pa tipično njegova, z elementi pismenk, z znamenji in znaki, s simboli, brez katerih bi bil njegov likovni svet pust. Poskuša tipizirati tiste najbolj pogoste elemente, ki jih sreča na vsakem koraku, vendarle pa si vselej odpre še nekaj priložnosti za odkrivanje čarobnosti sveta. Slikar zna uživati tudi v naravi, ne le v svojem ateljeju, vendar narave ne opisuje ali popisuje, ampak se z njo izraža v prispodobah. In to je spet ena izmed opaznih vrednot v njegovem slikarstvu s konca prejšnjega desetletja. Podobe delujejo spet bolj umirjeno in zadržano, kolorit je manj intenziven, uglašen na zadržane tone, skratka je kultiviran. Azad Karim doseže notranjo skladnost s tem, kar ga obdaja. Ali je bilo to hote ali nehote, to zdaj ni pomembno. Važno je le, da z zanesljivo roko pelje svoje slikarstvo naprej in da ob vsakem novem koraku začuti potrebo po spremembah. Če izločimo nebistveno, se te spremembe pri njem dogajajo v vsebinskem oziroma ikonografskem pogledu, z izbiro teme oziroma motiva. Menjavata se ritem pokrajine in figure. Zdaj prevladuje ena, zdaj druga motivna prvina. Le redko se srečata kot enakovredni komponenti na isti podobi. Kadar je figura v prvem planu, je prostor ali pokrajina temu povsem podrejena, je skoraj neopazno v ozadju in kadar je krajina središčna tema, se v njej figura ne more razbohotiti, lahko je le njen detajl.
Podobna razmerja Azad Karim obdrži tudi pri najnovejšem projektu, oziroma ciklu z naslovom Barve Babilonskega stolpa, pri katerem slikam doda tudi poslikane objekte. Z njim je spet povsem blizu duhovnemu in kulturnemu izročilu prvotne domovine in ob njem uveljavlja svoje najboljše izkušnje tukajšnjega sveta, v katerem živi in dela. Na svojih novih podobah zdaj združuje fragmente obeh svetov, vendar je pozornost usmerjena k ostankom izgubljenih kultur. Kot, da bi jih hotel na novo oživeti in jim vrniti nekdanjo mogočnost, nekdanji ugled. To je svojevrstno iskanje izgubljenega časa, izgubljenih kultur, izgubljenih vrednot, tudi umetniških. Slikar si spet jemlje pravico, da z njimi oblikuje svoj lastni izrazni svet. Jemlje legendarne like iz preteklosti in jih upodablja na povsem sodoben način, skorajda bolj abstrakten, kot razpoznaven in konkreten. Pred našimi očmi zaživijo prispodobe nekdanjih božanstev in njihove izgubljene moči. Slikar jim doda svojo in jih s tem ponovno postavi na piedestal umetnosti. Skupaj z njimi postane tudi sam močnejši kot je bil prej, prehodil je namreč dolgo in naporno pot h koreninam svojih prednikov in izročila. Je v času, ko se je moral zamisliti nad svojim slikarskim delom in mu poiskati spet nov smisel, kajti brez njega mu bo pot v nadaljnje svetove prej težja kot lažja. Zrelost ga vodi k vse bolj natančnim slikarskim odločitvam, zaveda se namreč, da je njegov slikarski svet tudi spopad s svetom sedanjosti in s svetovi preteklosti. Zaveda se tudi, da je včasih med njima le tanka črta, tako tanka, kot je tanek njegov najtanjši čopič.
Nazaj na začetek
|
